|
|
|
BESEDA AVTORJA IN REŽISERJA
Liturgično-dramsko delo
"Pelikanov polet" prikazuje lik sv. Maksimilijana Kolbeja - Marijinega apostola Ljubezni.
Rodil se je leta 1894, umrl pa na predvečer Marijinega
praznika, 14, avgusta 1941, ko so ga tudi sežgali v enem od krematorijev
v Auschwitzu. 10. oktobra 1982 je bil razgIašen za svetnika.
Njegovo živIjenje je bilo neke vrste odsev svete maše, zato je DARITEV
osišče Iiturgično-dramskega dogajanja. »Pelikanov polet« je zasnovan
kot vzporedno spremljanje dveh daritev: ob realni Kristusovi daritvi - sv.
maši, potekajo slike iz Maksimilijanovega živIjenja. Glavne stične točke
so:
*SPRAVA: Simbol sprave je aretacija:
oče,odpusti jim/.../ Preden prineseš svoj dar k oltarju /.../ » Kakor
je ugrabitev Jezusa uvod v njegovo spravno danitev, tako je aretacija
Maksimilijana na »getsemanskem vrtu 20. stol« uvod v njegovo spravno-žgalno
daritev!
*DAROVANJE: Izstop iz vrste pomeni ponuditi telo in kri za življenje
drugega.Toje njegova najIepša daritev, saj je tako zakorakal pa stopinjah
učitelja. Vrh doseže v prizoru, ko duhovnik p. Maksimilijan iz celice
prinese na oltar kruh in vino za Jezusovo nekrvavo danitev.
*OBHAJILO: P. Maksimilijan je sam
postal »obhajilo« za »neznanca«. Hrano, razlomljen Kruh in posvečeno
Kri Jezusa. je pater tolikokrat delil, da je Iahko Ljubezen na tern pustem
svetu živeIa še naprej. Zato ni naključje,da je osrčje celotnega
dogajanja evharistična daritev. S tem je nakazano njeno mesto v
Kolbejevem življenju.
V sklepnem prizoru
se p. Maksimilijan dvigne pred Boga v obliki krematorijskega dima.To
simbolizira najbolj prijetno hvalno daritev in nam z njo odpira vrata
upanja, da lahko zaslišimo neslutene melodije večne aleluje.
Kolbe je svetnik ljubezni v dveh pomenih. Prvič - s svojo čisto
ljubeznijo do Brezmadežne je odgovoril na pereče vprašanje: Kako
povedati današnjemu človeku čutov in telesa, da je človek duh, ki ima
telo, in ne zgolj telo, ki ma tudi duha! Drugič - on, ki je rešil 20.
stoletje pred sramoto, je zapisal: »Ljubezen se hrani z žrtvijo in žrtev
jo ohranja.« V smislu judovske modrosti »Kdor reši enega, reši vse«
pomeni njegovo dejanje tudi apel vsakemu človeku, da pogumno in
brez strahu »stopi iz vrste«, ko je treba z ljubeznijo rešiti resnico,
dobroto,človečnost, poštenost... Dokazuje, da se ljubezni ne da omejiti
za bodečo žico niti je zapreti v temne kletne prostore jetniških celic
... Prava Ijubezen je trdoživa kot črv. Bolj kot jo
sekaš in klestiš, bolj se množi in lepšo podobo dobiva. Njeno
neuničljivo jedro je žrtev. Iz vsakega delčka se nadaljuje popolno življenje.
Ta s krvjo izpisana legenda nam dokazuje, da je tudi v najhujšem
zemeljskem peklu in ognju sovraštva mogoče ohraniti ljubezen in vero v
Boga in človeka. P Maksimilijan je na grobu 20. stoletja prižgal svojo
belo in rdečo lučko - devištvo in mučeništvo, da bi osvetlil črne
lise svojega nesrečnega časa. Sprejmimo to luč kot Božji dar na
začetku 3. tisočletja in začnimo novo upanje. »Boljše je pnižgati
majhno lučko, kot pa preklinjati temo,« pravi kitajski pregovor. Dve
pomembni lučki, pravzaprav vesoljni velesili - molitev in ljubezen,
zmoreta zajeziti tudi največje zlo, ki se lahko razbohoti v človeškem
srcu.
|
|
|