Kaj so povedali sodelujoči za glasilo "Duh Assisija"?

Lektorica ga. Hedvika Hvala:

Pelikan. Velika vodna ptica, ki očara s svojim zamahovanjem peruti. Simbol ljubezni, materinske ljubezni. Nekoč so bili prepričani, da si v stiski raztrga prsi in s svojo krvjo nahrani mladiče … mladiči preživijo. Ta simbol ostaja … simbol darovanja življenja, svojega življenja za drugega. "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). In Kolbe, ta mali veliki Človek je to storil. Izstopil je iz vrste. Se daroval. Vedno znova smo očarani nad veličino njegovega dejanja. Ostajamo brez besed. Nemočni in osramočeni. Bi bili mi sposobni takšnega dejanja, takšne globoke vere, neomajnega zaupanja? To so vprašanja, ki se nam ob Kolbeju vedno znova porajajo.
            Dramsko besedilo p. Danila Holca Pelikanov polet nam samo še osvetli veličino in delovanje tega svetnika. Z izredno tenkočutnostjo in skrajno domišljenimi dialogi prikazuje posamezne življenjske postaje Maksimilijan Kolbeja. Uvodno sprejetje ponujenih vencev, belega in rdečega, simbolično nakaže njegovo življenjsko pot. Na vsakem koraku ga spremlja Brezmadežna, popolnoma se prepušča njenemu vodstvu, in ji zaupa. Z njeno pomočjo je zraslo mesto, tiskarna, v njene roke se je predal, ko je ponj prišel gestapo.
            In v tem trenutku se dramsko dogajanje prevesi v liturgično. Gre pravzaprav za prepletanje obojega – darovanje na oltarju spremlja Kolbejevo darovanje. Oboje tvori celoto – kot Maksimilijanovo življenje brez Boga ne bi moglo biti to, kar je – poosebljena daritev.
            V celici smrti ne obupa – zato nima razloga – njegova vera je neomajna. Esesovec je zgrožen: "Mar nekdo poje? Namesto da bi tulil, poje! Tu nekaj ni v redu …" Tokrat iz celice ni bilo slišati preklinjanja, kričanja. "P. Maksimiljan jim je pokazal, da je v tem zemeljskem peklu mogoče ohraniti vero in v ognju sovraštva izžarevati ljubezen."
            Na predvečer Marijinega vnebovzetja je v celici samo še Maksimiljan … drugi so že umrli … prihaja zdravnik z injekcijo. V zdravnikovem srcu se oglasi vest. In ko zapušča celico – kot da bi bežal od Maksimilijana – se ozre k sosednjemu bloku… tam je bil velik črn ptič, "ki je s težkimi krili zamahnil in se dvignil visoko, v svetlo modrino žarečega poletja".
            Pelikan se je daroval – zame, zate … njegov let mi kaže pot, pot k soncu in večni sreči. "Resnico pa lahko najdemo na vsakem kraju," zapiše Kolbe v svojem poslednjem članku. In morda je prav to liturgično – dramsko dogajanje, v katerem nosi vsaka izrečena beseda svojo težo, kraj, ko naše misli umolknejo, kraj, kjer govori samo še Bog.

Igralec Uroš Sagadin (Maksimilijan Kolbe):

Skušam se zavedati pomembnosti vloge, ki jo v sami igri nosi lik sv. Maksimilijana. Vloga je zasnovana tako, da so veliko pomembnejše kretnje kot tekst, ki pa je napisan izvrstno, kar da igri posebno težo in vrednost. Iz vaje v vajo se nekako boljše vživljam v samo zgodbo, tako da delo pridobiva na kakovosti. Z ostalimi igralci se zelo dobro razumemo in si pomagamo. Po nekaj predstavah sem ugotovil, da je velik del igre že pred samim začetkom in pri dogajanju v zakulisju. Vsi igralci si želimo uspeha, nagrada za naše delo je pa vsekakor aplavz na koncu igre, ki je odraz doživljanja publike. To je zato, ker smo pri dogajanju z vsem srcem, dušo in telesom.

Igralec Gregor Alič (Peter, Henrik, Alfonz, gestapo, Fritch):

Čeprav je liturgično – dramsko dogajanje Pelikanov polet zastavljeno predvsem kot religiozna obeležitev smrti oziroma daritve sv. Maksimilijana Kolbeja, je to dogajanje precej več kot to. Če smo bili do sedaj bolj ali manj navajeni – pogojno rečeno – tradicionalnega bogoslužja, močno upam, da smo z našim trudom vsaj malo pripomogli k uvidu, da se lahko Boga časti na vse možne načine, kjer koli in kadar koli. S čisto človeškega in eksistencialnega vidika pa lahko izrazim svoje trdno prepričanje, da je Pelikanov polet nagovor vsem ljudem, tako vernim kot nevernim, saj dejansko govori o kakovosti, etični normi človeka, enega človeka, ki se je bil pripravljen žrtvovati za neznanca, da ne rečem popolnega tujca. Maksimilijan ni bil zgolj zgled, po katerem bi se morala ravnati vsi verujoči, niti vsi Slovenci, ampak je bil zgled človeka, po katerem bi se moralo ravnati vse človeštvo.

Igralec Tone Horvat (Kazimiro, Milek):

Kdo je pripravljen darovati svoje življenje za drugega? Kdo se je pripravljen žrtvovati za bližnjega v najtežjih mukah? V okoliščinah, ko se vsako vlakno njegovega telesa bori za preživetje, ko je prva misel, ki jo prinese jutro: O, da bi le še ta dan preživel v tem peklu! Ko vsi taboriščniki trepetajo za svoje življenje in v strahu ne poznajo in ne priznajo nikogar, stopi iz vrste p. Maksimiljan in z odločnim glasom brez strahu spregovori: "Pustite, pustite, da jaz umrem zanj!" Prostovoljno gre v smrt za drugega, za moža in za družinskega očeta. Kako velika ljubezen!? V najhujšem peklu, ki ga je človek ustvaril za sočloveka, je p. Maksimilijan uresničil to, za kar se je že celo življenje pripravljal – izkazovati ljubezen Bogu do konca. Daroval je svoje življenje na oltarju ljubezni. Kot igralec v tem liturgično – dramskem delu sem Kolbejevo darovanje še globlje doživel. Na vajah je bilo dovolj časa, da sem besede temeljiteje premislil. Začel pa sem jih tudi globlje doživljati. Mislim, da je bilo podobno z vsemi igralci. Bolj ko smo prizore notranje doživljali, boljše smo jih odigrali, lepša je bila daritev. P. Maksimilijan pa nam bo ostal vedno za zgled.

Napovedovalec Frenk Muzek:

Bog vodi vsakega človeka skozi življenje na svoj način. Tako svojevrstno pot je izbral tudi za Makismiljana Kolbeja. Ker se je hotel podrejati Božji volji in ker je nenehno sodeloval z Milostjo, je bil Kolbe sposoben tako herojsko zaključiti svojo zemeljsko pot. Vsak trenutek življenja je zanj zahteval odločitev, da gre po svoje ali krene z Njim. Vedno se je opiral na Marijino priprošnjo, saj lahko pri Njej s svojim zaupanjem dosežemo vse. Hvala Bogu za tak zgled, saj brez Njega ne moremo ničesar storiti! Srečen in hvaležen sem, da smem sodelovati pri tej živi evangelizaciji, rojeni iz darovanja življenja. Naj dobri Bog po priprošnji sv. Maksimiljana in Brezmadežne dopolni naš trud!

Iz TV oddaje "Obzorja duha" (p. Danilo Holc):

         Maksimilijan je zapisal: "Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje, ki ga zahteva ljubezen."
           Tako je potekalo Jezusovo življenje. Zato sem tako zasnoval tudi "PELIKANOV POLET", liturgično – dramsko dogajanje ob 60. obletnici smrti p. Maksimilijana. Gre za sv. mašo, ki jo spremljajo prizori iz njegovega življenja. DARITEV je osišče in glavna misel celotnega dogajanja. Ob Jezusovi daritvi potekajo slike, ki predstavijo Maksimilijanovo daritev. Celotna struktura in prizori so torej zasnovani tako, da sta "priprava na delo" in "delo" predstavljena pred sv. mašo, "trpljenje" ali žrtev pa med sv. mašo. Vrh doseže v prizoru, ko duhovnik p. Maksimilijan iz celice prinese na oltar kruh in vino za Jezusovo nekrvavo daritev. …

         Zakaj sem povezal mašno daritev, to "sveto Jezusovo dramo" z dramskimi prizori iz Maksimilijanovega življenja? Poleg stične točke, ki je daritev, sem hotel izpostaviti tudi središčno mesto, ki ga je imela sv. maša v njegovem življenju. Vse skupaj je kot zastonjska "igra Bogu v čast".
           Zato ne gre zgolj za predstavo, marveč gledališče žive Besede, ki naj bi nagovarjala kot hvalnica ljubezni.