Nekaj iz življenjepisa p. Maksimiljana Kolbeja
 

 

1894:

8. januar - rojstvo (Zdunska Wola – Lodz), Poljska.
Revni starši ga ne morejo dati v šole. Priložnost se ponudi, ko so v Pabianice prišli bratje minoriti, ki so nabirali gojence za svoje zavode.  

1910:

S šestnajstimi leti gre v noviciat.  

1911:

Naredi prve – začasne zaobljube. 

1912:

Jeseni ga predstojniki, ki so poznali njegove izredne sposobnosti, pošljejo na gregorijansko univerzo v Rim.  

1914:

 Naredi slovesne zaobljube.  
1915: Z enaindvajsetimi leti je postal doktor filozofije.

1917:

17. novembra, zelo bolan, ustanovi zvezo "Vojsko Brezmadežne".  

1919:

Z odliko opravi še doktorat iz teologije. Istega leta se vrne v svojo domovino na Poljsko.  

1922:

Začne izdajati list Vitez Brezmadežne (5000 izvodov).

1927:

1. oktobra blizu Varšave ustanovi samostan "Niepokalanow" (barakasto naselje, mesto Brezmadežne).  

1930:

Na Japonskem ustanovi še "japonski Niepokalanow" – Mugenzai no Sono.

1937: Tiskajo še druge revije, katoliški dnevnik in koledarje. Tega leta porabijo 1600 ton papirja in 35 ton tiskarske barve.  

1939:

Številčno stanje v Niepokalanowu: 13 duhovnikov, 18 klerikov, 523 redovnih bratov, 122 semeniščnikov in 82 kandidatov za redovne brate, skupaj 762 članov samostanske skupnosti. Dnevnik, ki ga tiskajo, doseže že milijonsko naklado.  
1941: 17. februarja ga gestapo aretira in odpelje v varšavski zapor Paviak.  
1941: 28. maja ga prepeljejo v Auschwitz.
1941: Konec julija pobegne nek jetnik. Za kazen izberejo deset drugih za bunker smrti, kjer umirajo od lakote in žeje. P. Maksimilijan se ponudi v zameno za enega.  
1941:

14. avgusta p. Maksimilijan, kot edini še živeči v celici, dobi injekcijo fenola in umre.

1971:

17. oktobra ga je papež Pavel VI. slovesno razglasil za blaženega.

1982:

10. oktobra ga je papež Janez Pavel II. v Rimu slovesno razglasil za svetnika.


         Maksimilijanovo svetniško življenje in delovanje obsega bogato paleto raznovrstnih stvari:

         1. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato se je iz Rima vrnil z dvema doktoratoma: iz filozofije in teologije. To mu pomaga, da ne postane samo dober profesor, temveč tudi časopisni urednik.

2. Njegova izredna predanost in pobožnost do Marije. V Rimu je že kot študent ustanovil Vojsko Brezmadežne iz dveh razlogov. Kot sam pravi, je bil to boj Duha proti duhu časa, ki ga je močno zaznamovalo prostozidarstvo. Prav tako pa si je želel obnove Reda. Spraševal se je, zakaj mladi kandidati pogostokrat prav v samostanu izgubijo svoj ideal svetosti.

         3. Bil je izreden organizator. Ustanovil je velik samostan Niepokalanov, ki bi ga lahko imenovali kar mesto Brezmadežne, kjer je tik pred drugo svetovno vojno, le 12 let po ustanovitvi, bivalo okrog 750 bratov, ki so se v glavnem ukvarjali s tiskom. Njihov dnevnik je poleg drugih revij in publikacij dosegel naklado nad milijon izvodov. Vojna mu je preprečila, da bi ustanovil še radijsko in televizijsko postajo. Razmišljal je še o gledališču, snemanju verskih filmov in imel celo idejo o lastnem letališču, da bi bil časopis hitreje na pravem mestu. Skratka, v apostolat je hotel vključiti vsa najmodernejša tehnična sredstva in iznajdbe, ki jih je po njegovem ugrabil hudič, in jih obrniti v širjenje dobrega. Ob vsem tem pa je potrebno omeniti skrajno uboštvo in globoko molitveno življenje, ki ga je živel in kot predstojnik zahteval od vseh bratov.

         4. Bil je tudi velik misijonar na Japonskem, kjer je prav tako ustanovil novo japonsko mesto Brezmadežne, samostan blizu Nagasakija, ki je ob atomski bombi ostal nepoškodovan in živi še danes. Nadaljnje misijonarske načrte (Indija, Kitajska, Rusija, Bejrut …) mu je ponovno prekrižala vojna.

         Vse to potrjuje, da njegova smrt ni bila naključje ali posledica obupa, marveč logični sklep njegove svetniške drže.